1461/02

SODBA MARINOVIĆ ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO SVET EVROPE EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE TRETJA SEKCIJA (Pritožba št. 1461/02) SODBA STRASBOURG 13. april, 2006 Ta sodba bo postala pravnomočna pod pogoji, navedenimi v členu 44 § 2 Konvencije. Možna je uredniška revizija. V zadevi Marinović proti Republiki Sloveniji, je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: G. J. HEDIGAN, Predsednik G. B.M. ZUPANČIČ, Ga. M. TSATSA-NIKOLOVSKA, G. V. ZAGREBELSKY G. E. MYJER, G. DAVID THOR BJÖRGVINSSON, Ga. I. ZIEMELE, sodniki, in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije na zasedanju za zaprtimi vrati 23. marca 2006 , izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne: POSTOPEK 1. Zadeva izvira iz pritožbe (št. 1461/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Zoran Marinović (»pritožnik«), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 4. januarja 2002. 2. Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec. 3. Pritožnik v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije). 4. Dne 11. junija 2004 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena. DEJSTVA 5. Pritožnik je bil rojen leta 1978 in živi v Velenju. 6. Dne 15. julija 1996 se je pritožnik poškodoval v nesreči pri delu v rudniku lignita. Pritožnikov delodajalec je bil zavarovan pri zavarovalnici ZT. 7. Dne 14. marca 1997 je pritožnik sprožil pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju zoper delodajalca in zavarovalnico ZT in zahteval odškodnino v višini 1.000.000,00 tolarjev (približno 4.100 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpel. Med 6. marcem 1997 in 25. marcem 1999 je pritožnik vložil šest zahtevkov za določitev naroka za obravnavo. Med 15. junijem 1998 in 28. novembrom 2000 je pritožnik vložil šest pripravljalnih spisov in/ali dodatnih dokaznih predlogov. Od petih obravnav, ki so bile opravljene med 8. junijem 1998 in 6. decembrom 2000, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika. Med postopkom je sodišče imenovalo sodnega izvedenca medicinske stroke. Na zadnji obravnavi se je sodišče odločila, da izda pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožnikovi zahtevi, je bila 27. decembra 2000 vročena pritožniku. 8. Dne 29. decembra 2000 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. Dne 17. oktobra 2001 je sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Sodba je bila 22. novembra 2001 vročena pritožniku. PRAVO I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE 9. Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih..... v razumnem roku odloča ...... sodišče.« 10. Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi: « Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.« A. Dopustnost 11. Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva. 12. Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita. 13. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. 14. V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. 15. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno. B) Utemeljenost zadeve 1. Člen 6 § 1 16. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 14. marca 1997 , ko je pritožnik sprožil pravdni postopek na Okrajnem sodišču v Celju in se je končalo 22. novembra 2001, ko je bila sodba Višjega sodišča v Celju vročena pritožniku. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, je torej trajalo več kot štiri leta in osem mesecev na dveh stopnjah sojenja. 17. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika v sporu (gl. med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII). 18. Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«. Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1. 2. Člen 13 19. Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1 (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev. 20. Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1. II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE 21. Člen 41 Konvencije določa: » Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«. A. Škoda 22. Pritožnik je zahteval 8.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo. 23. Vlada je odškodninskemu zahtevku oporekala. 24. Sodišče meni, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi mu sodišče po tej postavki prisoja 2.000 EUR. B. Stroški in izdatki 25. Pritožnik je zahteval tudi približno 1.520 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem. 26. Vlada je zahtevku oporekala po višini. 27. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vložili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR za stroške postopka pred Sodiščem. C. Zamudne obresti 28. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke. IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO 1. razglaša, da je pritožba dopustna; 2. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije; 3. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 13 Konvencije; 4. razsoja, (a) da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 2.000 EUR (dva tisoč evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami; (b) da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami; 5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju. Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 13. aprila 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča. Vincent BERGER John HEDIGAN Sodni tajnik Predsednik