42260/02

SODBA LAMPRET ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO SVET EVROPE EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE TRETJA SEKCIJA (Pritožba št. 42260/02) SODBA STRASBOURG 29. junij 2006 Ta sodba bo postala dokončna pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena uredniška redakcija. V zadevi Lampret proti Sloveniji je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: gospod J. Hedigan, predsednik senata, gospod B.M. Zupančič, gospod L. Caflisch, gospod V. Zagrebelsky, gospod E. Myjer, gospod David Thór Björgvinsson, gospa I. Ziemele, sodniki, in gospod V. Berger, sodni tajnik, po posvetovanju za zaprtimi vrati 8. junija 2006 izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne: POSTOPEK 1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 42260/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 29. novembra 2002 vložila slovenska državljanka gospa Marjeta Lampret (v nadaljevanju: pritožnica). 2. Pritožnico je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec. 3. Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije). 4. 15. septembra 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve. DEJSTVA 5. Pritožnica je bila rojena leta 1942 in živi v Velenju. 6. Dne 28. aprila 1998 se je pritožnica poškodovala v prometni nesreči. Povzročitelj nesreče je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZS. 7. Dne 30. aprila 1999 je pritožnica vložila tožbo proti ZS pri Okrožnem sodišču v Celju in zahtevala odškodnino v znesku 3.144.108 tolarjev (približno 13.000 eurov) za nastalo škodo. Med 14. julijem1999 in 31. januarjem 2006 je pritožnica vložila dvanajst pripravljalnih vlog in/ali predlagala dokaze. Med 14. novembrom 2000 in 9. septembrom 2002 je pritožnica petkrat zahtevala, naj se določi narok za obravnavo. Noben od petih narokov za obravnavo med 10. oktobrom 2002 in 14. marcem 2006 ni bil preložen na pritožničin predlog. Med postopkom je sodišče določilo sodna izvedenca medicinske in cestno-prometne stroke. Sodišče je od sodnega izvedenca medicinske stroke zahtevalo dodatno mnenje. Na zadnjem naroku je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba pritožnici še ni bila vročena. PRAVO I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE 8. Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.« 9. Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa: »Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.« A. Dopustnost 10. Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva. 11. Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita. 12. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnica imela na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. 13. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. 14. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno. B. Utemeljenost zadeve 1. Prvi odstavek 6. člena 15. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 30. aprila 1999, na dan, ko je pritožnica vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju, in se še ni končalo. Upoštevno obdobje traja več kot sedem let pred sodiščem prve stopnje. 16. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII). 17. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo skupno trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku. Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena. 2. 13. člen 18. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła proti Poljski [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka. 19. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljala svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena. II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE 20. 41. člen Konvencije določa: »Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.« A. Škoda 21. Pritožnica je zahtevala 10.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo. 22. Vlada je zahtevku oporekala. 23. Sodišče ocenjuje, da je pritožnica gotovo utrpela nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku ji po tej postavki Sodišče prisoja 6.400 EUR (eurov). B. Stroški 24. Pritožnica je zahtevala tudi približno 1.290 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem. 25. Vlada je zahtevku oporekala po višini. 26. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožničini odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem. C. Zamudne obresti 27. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke. IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO 1. razglaša, da je pritožba dopustna; 2. razsoja, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije; 3. razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije; 4. razsoja a) da mora tožena država pritožnici v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba dokončna, plačati 6.400 EUR (šest tisoč štiristo eurov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek; b) da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedene zneske linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke; 5. zavrne v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju. Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 29. junija 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča. Vincent Berger John Hedigan sodni tajnik predsednik senata