6552/02

SODBA URBANIJA ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO SVET EVROPE EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE TRETJA SEKCIJA (Pritožba št. 6552/02) SODBA STRASBOURG 1. junij 2006 Ta sodba bo postala dokončna pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena uredniška redakcija. V zadevi Urbanija v. Republika Slovenija; je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: gospod J. Hedigan, predsednik gospod B.M. Zupančič, gospod L. Caflisch, gospod V. Zagrebelsky, gospod E. Myjer, gospod David Thór Björgvinsson, gospa I. Ziemele, sodniki in gospod V. Berger, sodni tajnik sekcije, po posvetovanju za zaprtimi vrati 11. maja 2006; izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne: POSTOPEK 1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 6552/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 24. januarja 2002 vložila slovenska državljanka gospa Ana Urbanija (pritožnica). 2. Pritožnico je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec. 3. Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjevala, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bila udeležena kot stranka, predolgo. Navajala je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije). 4. Dne 11. junija 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve. DEJSTVA 5. Pritožnica je bila rojena leta 1943 in živi v Grižah. 6. Dne 11. oktobra 1996 se je pritožnica poškodovala v prometni nesreči. Povzročitelj nesreče je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZTi. 7. Dne 11. septembra 1998 je pritožnica vložila tožbo proti ZTi pri Okrožnem sodišču v Celju in zahtevala odškodnino v znesku 8.527.190 tolarjev (približno 35.600 eurov) za nastalo škodo. Med 27. januarjem 2000 in 9. aprilom 2002 je pritožnica vložila pet pripravljalnih vlog in/ali predlagala dokaze. Dne 17. junija 1999 je zahtevala, naj se določi narok za glavno obravnavo. Nobeden od dveh narokov za glavno obravnavo - 27. septembra 2000 in 10. aprila 2002 - ni bil preložen na pritožničin predlog. Med postopkom je sodišče določilo dva sodna izvedenca medicinske stroke. Na zadnjem naroku je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba, ki je delno ugodila pritožničinemu zahtevku, je bila pritožnici vročena 15. julija 2002. Po navedbah vlade je sodba postala pravnomočna 4. septembra 2002. PRAVO I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE 8. Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.« 9. Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa: »Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.« A. Dopustnost 10. Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva. 11. Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita. 12. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. 13. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. 14. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno. B. Utemeljenost zadeve 1. Prvi odstavek 6. člena 15. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 11. septembra 1998, na dan, ko je pritožnica vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju, in se končalo 4. septembra 2002 na dan, ko je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Upoštevano obdobje je torej trajalo skoraj štiri leta na eni stopnji sojenja. 16. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII). 17. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku. Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena. 2. 13. člen 18. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka. 19. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, ki bi potrdila njeno pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena. II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE 20. 41. člen Konvencije določa: »Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.« A. Škoda 21. Pritožnica je zahtevala 15.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo. 22. Vlada je zahtevku oporekala. 23. Sodišče ocenjuje, da je pritožnica gotovo utrpela nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku ji po tej postavki Sodišče prisoja 3.200 EUR (eurov). B. Stroški 24. Pritožnica je zahtevala tudi približno 1.850 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem. 25. Vlada je zahtevku oporekala po višini. 26. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem. C. Zamudne obresti 27. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke. IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE 1. soglasno razglaša, da je pritožba dopustna; 2. razsoja s štirimi glasovi za in tremi proti, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije; 3. razsoja s štirimi glasovi za in tremi proti, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije; 4. razsoja s štirimi glasovi za in tremi proti: a) da mora tožena država pritožnici v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba pravnomočna, plačati 3.200 EUR (tri tisoč dvesto eurov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek; b) da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedene zneske linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke; 5. soglasno zavrne v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju. Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 1. junija 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča. Vincent Berger John Hedigan sodni tajnik predsednik