75688/01

SVET EVROPE evropsko SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE TRETJa sekcija ZADEVA ŽOLGER v. SLOVENIA (Pritožba št. 75688/01) SODBA STRASBOURG 30. marec 2006 Ta sodba bo postala dokončna pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena uredniška redakcija. V zadevi  Žolger v. Slovenija je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:  gospod J. Hedigan, Predsednik senata  gospod B.M. Zupančič,  gospod L. Caflisch,  gospa M. Tsatsa-Nikolovska,  gospod E. Myjer,  gospod David Thór Björgvinsson,  gospa I. Ziemele, sodniki, in gospod V. Berger, sodni tajnik, po posvetovanju za zaprtimi vrati 9. marca 2006, izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne: POSTOPEK     Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 75688/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 23. oktobra 2001 vložil slovenski državljan gospod Vinko Žolger (v nadaljevanju: pritožnik).     Pritožnika je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.     Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).     Dne 16. septembra 2003 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve. DEJSTVA     Pritožnik je bil rojen leta 1947 in živi v Grobelnem.     Dne 6. avgusta 1989 je pritožnika na mejnem prehodu med Slovenijo (takrat še del Federativne Republike Jugoslavije) in Avstrijo povozil avto, ki ga je vozil nizozemski državljan, ki je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici CBS.     Dne 8. novembra 1989 je pritožnik vložil tožbo proti ZT in CBS pri Temeljnem sodišču v Celju, enota Šentjur, in zahteval odškodnino za utrpele poškodbe. Po prvi obravnavi, ki je bila 22. decembra 1989, je sodišče določilo izvedenca medicinske in finančne stroke. Dne 1. januarja 1995 je bila zadeva dodeljena Okrožnemu sodišču v Celju zaradi reforme slovenskega sodstva.. Dne 23. februarja 1995 je Ministrstvo za pravosodje zahtevalo, da Okrajno sodišče Hertogenbosch (Nizozemska) zasliši pričo. Med 23. avgustom 1994 in 21. junijem 1999 je pritožnik vložil štirinajst prošenj za določitev naroka za obravnavo. Med 17. decembrom 1997 in 16. aprilom 2003 je pritožnik vložil štiriindvajset pripravljalnih spisov in/ali predlogov dokazov. Od sedmih narokov za obravnavo med 4. decembrom 1997 in 1. majem 2003 ni bil noben preložen na željo pritožnika. Med postopkom je sodišče določilo tri izvedence in sicer izvedenca medicinske stroke, izvedenca za promet in izvedenca finančne stroke. Sodba, ki je deloma ugodila zahtevku pritožnika je bila pritožniku vročena 12. junija 2003.     Dne 16. junija 2002 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. ZT in CBS sta se tudi pritožili. Dne 14. aprila 2004 je sodišče ugodilo zahtevku pritožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je zavrnilo pritožbi ZT in CBS. Sodba je bila pritožniku vročena 17. junija 2004.     Dne 30. junija 2004 je pritožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče. Postopek še ni zaključen. PRAVO ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. in 13. ČLENA KONVENCIJE Pritožnik se je pritožil zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«    Vsebinsko je pritožnik nadalje navajal, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo za pospešitev nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa da: »Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.« Dopustnost Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva. Pritožnik je izpodbijal to navedbo in trdil, da domača pravna sredstva, ki so bila na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.Utemeljenost 1. Prvi odstavek 6. člena Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 28. junija 1994, na dan, ko je Konvencija pričela veljati v Sloveniji, in se še ni končalo. Upoštevano obdobje je torej trajalo več kot enajst let in osem mesecev na treh stopnjah sojenja. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII). Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku. Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena. 2. 13. Člen Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je navedbe in trditve Vlade zavrnilo že v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljal svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE 41. člen Konvencije določa, da: »Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.« Škoda Pritožnik je zahteval 30.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo. Vlada je zahtevku oporekala. Sodišče ocenjuje, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku mu po tej postavki Sodišče prisoja 8.000 EUR (eurov).  Stroški Pritožnik je zahteval tudi približno 1.750 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem. Vlada je zahtevku oporekala po višini. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem. Zamudne obresti   Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke.   IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO razglaša, da je pritožba dopustna; razsoja, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije; razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije; razsoja,  (a)      da mora tožena država v treh mesecih od dne, ko postane sodba pravnomočna v skladu z drugim odstavkom 44. člena Konvencije, plačati pritožniku 8.000 EUR (osem tisoč) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek; (b)      da se po izteku omenjenih treh mesecev in do plačila, na navedene zneske obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke,  kateri se prištejejo tri odstotne točke; zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.   Spisano v angleščini in notificirano v pisni obliki 30. marca 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.       Vincent Berger   John Hedigan Sodni tajnik   Predsednik senata